Revija Potapljač - triologija

Triologija

V začetku januarja sem imel že popolno “abstinenčno” krizo v smislu potapljanja. Res, da sem za božič in novo leto opravil osem potopov okrog Pula in Kamenjaka, a le-to ni zadoščalo zimskim potrebam. Letošnjo zimo se nisem odpravil v tople kraje; delat kot inštruktor, kakor leto poprej na Filipine. Mogoče tu tiči glavni razlog ;)

Bila je sreda proti večeru, ko mi kapne da prelistam ponudbe last minute npr. v Egipt. No Hurgada za 250€ z odhodom v soboto mi ni dala niti kaj dosti premišljevati. Vplačam in skontaktiram tri potapljaške centre z enostavnimi vprašanji: 

*Se lahko potapljam solo (članek o SOLO POTAPLJANJU je bil objavljen v 105. številki Potapljača)?
*Imate podporo za potapljanje s Sidemount konfiguracijo?
*Temperatura vode?

Samo eden od centrov mi je vrnil odgovore, ki sem si jih želel - 2x DA in 22-23°C. V glavi sem si rekel 7mm neopren bo dovolj za enajst potopov, da me ne bo zeblo, jasno!

Naslednje jutro me prijatelj Robert povabi na kavo, kjer mu pojasnim svoj plan, ki sledi v nadaljevanju. Njegova želja je bila kot iz topa: “V drugi polovici plana sem s tabo!”

Trilogija je bila rojena!

Se razume da nekaj planiranja, dodatnih emailov ter priprav je sledilo še zadnja dva dni in končno je napočila sobota, ko so me pobrali s kombijem praktično pred vrati ter nekaj ur kasneje oddali na letališču München. Tu pa prva komplikacija - odpovedali so let. Po nekaj skopih informacijah v angleščini sem odšel v hotel, ki so nam ga zagotovili delavci letalske družbe. Dolgočasen večer in jutro je bilo kot nalašč za skok v bazen in savno. Končno polet proti Hurgadi in seveda izgubljen dan v Münchnu namesto sončnem Egiptu.

Naslednje jutro me je pred vrati hotela točno ob 8:15 čakal šofer in prva tretjina avanture se je pričela.

Tokrat sem si kot velik zagovornik sidemount in solo potapljanja želel le-to tudi preizkusiti v Egiptu - in je delovalo. Na začetku mi je lastnik dejal, če se zgubiš odsteli bojo in te bomo pobrali z zodiakom - le-ta je ostala zvita do zadnjega enajstega potopa. Lokacije kot so Fanous, Umm Gamaar, El Fanadir, El Mynja Wreck, …. so bile, sicer vredne obiska, a osebno bi pričakoval še kaj več podvodnega življenja glede na izkušnje. Recimo da so me kljub vsemu zadovoljili 85%. Jasno, da sem z lahkoto delal primerjavo med Filipini, kjer sem se potapljal šest mesecev, s podvodnim svetom Egipta. Razlika je očitna, a o tem ne bi razvijal daljše debate. 

Zadeva na ladji je potekala v utečenem slogu s strani Egipčanov, potop - kosilo - potop. Ekipa je bila uigrana in v veselje mi je bilo, da je bilo veliko prostora v primerjavi z malimi brkačami na sosednji Hrvaški. Solo potapljanje sem izkoristil predvsem za fotografijo, ki mi je pika na i pri potapljanju samem in ja, nastalo je veliko lepih fotografij, ki jih zadnje dni objavljam na moji spletni strani www.watersports.si in FB. 

Prvič sem v Sidemount konfiguraciji imel namesto jeklenk obešene aluminijevke in seveda je bilo potrebno kar nekaj modifikacije. Le-te zaradi skorajšnje nevtralne plovnosti na začetku in dokaj pozitivne plovnosti na koncu potopa plavajo okrog potapljača brez prave kontrole. Zahvaljujoč egipčanskemu inštruktorju, ki sicer živi v nemčiji - Waleedu. Sem težavo rešil saj mi je le-ta z veseljem posodil dva posebna pritrdilca, ki se v dveh točkah pritrdita na pas jopiča. Aluminijevki sta bili ukročeni! 

Teden je hitro minil, večeri ob debati z Nemci, spoznal sem tudi nekaj Slovencev. Vsem sem z veseljem pokazal fotografije podvodnega sveta Egipa, in da so vsi postajali potni po čelu. Resnično egipčansko morje z modro barvo kar vabi. Malo manj seveda ulični prodajalci, ki te ves čas nagovarjajo v nemščini in vsiljujejo svoje izdelke. A to je del egipčanske kulture, ušesa so se jih po dveh dneh navadila preslišati. Zadnji dan sprehod čez mesto, ribja tržnica, še zadnje fotografije mestnega vrveža, mošej in domačinov. Nočni let v Evropo in za piko na i povrnjenih 400€ zaradi odpovedi leta letalske družbe…

München 5:20, ko nestrpno čakam Robija, saj je včasih malce nezanesljiv. Čez okno letališke stavbe vidim kombi s kranjsko tablico. Kamen se mi odvali s srca in že dobim za dobro jutro Red bull v roke, da bom lažje zdržal dolgo pot na sever Nemčije. Robijev entuziazem se jje težko skril ob njegovem širokem nasmehu. Poti se ne spominjam, saj sem zaspal - še predno je uspel speljati. Popoldanski prihod do skoraj 600 km oddaljenega Schwalefelda na dokaj zgornjem delu Nemčije, bi rekel streljaj od Nizozemske meje. Kaj hitro najdeva vnaprej rezerviran apartma, se odpraviva na skakalnice  v Willingen, kjer se že vidi, da potekajo priprave za svetovno prvenstvo v začetku februarja, ter seveda popoldanski sprehod čez vasico zgrajeno iz posebnega materiala. Kakšnega? Nadaljuj z branjem … ;)

Naslednje jutro je bil v planu skok v bližnji rudnik škrilovca Gruben Cristine Willingen. Zapiske zanj sem k sreči pred časom našel na strani slovenskega jamskega potapljača Luke Bulovca, ki mi je z zapisom vsekakor pomagal pri organizaciji sami. Omenjenega dne sta bila v planu dva potopa v omenjenem rudniku, ki sta se razširila na tri v skupni dolžini 150 minut. Globina rudnika je 24.9 m in zanimivo, ne niha. Kako točno so kopali rudnik je jasno, saj so povsod tračnice, ki morajo očitno teči naravnost. V rudnik se vstopi za gasilnim domom in že po nekaj metrih prične padati izkopana cev rudnika dokaj strmo padati na omenjeno globino. Na dnu pa se odpre več poti, vse dobro označene z vrvicami, kot je nujno za jamsko potapljanje. Definitivno je potapljanje v rudniku nova izkušnja, saj je izvrtina umetna, izkopanina škrilovec, pa je precej temne barve, zato tudi moja 70W SEAYA luč ne izgleda prav močna, kot npr. v jamah. Bi lahko rekel, da rudnik vsrka vso svetlobo. 

V rudniku je bilo moč srečati veliko ostankov človekovega posega v smislu vagonov, vlečnih kljuk,veder, čevljev, krampov in podobnega. Vidi se, da je voda že naredila železu svoje, ki postaja oranžne barve zaradi oksidacije. Vseeno daje rudnik svoj čar in kar vleče. Da zadeva ni dolgočasna je super imeti s seboj še kakšno kamero, saj fotografije nastajajo bliskovito ob poplavi motivov. Temperatura vode je bila zavidljivih 8-9°C, brez suhe obleke nimaš tu kaj iskati. 

Tokrat se je izkazala za pravilno odločitev tudi odločitev, da sva imela svoj kompresor za polnjenje jeklenk, saj je bilo do polnilnice celih 35 km v eno smer.

Poleg potopljenega dela rudnika obstaja še suhi del rudnika, ki je spremenjen v muzej. Med vikendi in prazniki vodijo organizirane ture z vodičem. Le-ta pove precej zgodovinskih podatkov, med drugim kako je bil škrilovec pomemben gradbeni material po koncu druge svetovne vojne. Nič čudnega da so ga začeli izkopavati v letu 1945 in zaključili nekje v devetdesetih, ko se izkopavanje ekonomsko ni več izplačalo. Škrilovec iz Španije je bil cenejši, kljub transportnim stroškom. Med sprehodom po obeh vaseh je moč videti ogromno hiš, ki so pokrite in obložene s škrilovcem. Po podatkih muzeja škrilovec zdrži na strehi 100 let in kljubuje vsem vremenskim neprilikam, Bramac pa daje le 30-letno garancijo! 

Iz njega so poizkusili v času krize pridobivati tudi nafto, a žal je bilo pridobivanje pretežko in količina premajhna.

Naslednje jutro je bila že vnaprej opravljena rezervacija za rudnik škrilovica Gruben Brilon Schwalefeld. Vstop v rudnik je izredno zanimiv in sicer poteka skozi odslužen ladijski kontejner sredi vasi. Brez GPS bi ga bilo pravzaprav težko najti, saj je skrit očem. Nasproti rudnika še vedno stoji tovarna, v kateri so očitno izklesavali manjše kose iz večjih, ki so jih transportirali z vlakci. Tokratni rov, ki vodi iz suhega dela v začetni del jame je precej bolj strm od prejšnjega rudnika in pade na globino preko 30 m. Prvi nivo rudnika je že precej globok in sicer 39.1 m. Na žalost je kaj kmalu po 20 m globine vidljivost izredno slaba in pade na mogoče kak meter. Tudi tračnice in ostali ostanki so bili očitno zaradi nekatere snovi v vodi črne namesto oranžne barve. Rudnik zaradi slabe vidljivosti in velike globine malenkost izgubi svojo privlačnost.  

Potopi v obeh rudnikih so bili izvedeni na zrak in za povratek NX50. 

Lepota, ki je zasijala s svetilkami je modrikasta barva vode, prisotna v obeh rudnikih. Ne vem ali je to zaradi kakšne snovi v vodi ali sama refleksija. Bi moral povprašati kakšnega fizika ali kemika ;) Vidljivost je, razen prej omenjene globine, neverjetna, kar kaže na čisto vodo. Fotografije, dajejo občutek, da je rov suh in ne poln vode. V muzeju so povedali, da so želeli narediti polnilnico iz obeh rudnikov, saj je ogromno vode, pa žal ni kemično 100% čista, saj ima nekaj oporečnih snovi. Pa jim je še en projekt padel v vodo.

Rudniki žal precej samevajo, saj v času najinega obiska jamskih potapljačev ni bilo prav velikega navala jamskih potapljačev in tudi sicer dajeta občutek da nista prav pogosto obiskana. V bližini je mogoče bolj znan rudnik Schieferbau Nuttlar, odprt samo za vikend in se zato ni ujel z najinim terminom; in pa Bergwerk Felicitas, ki pa je čez zimo zaprt zaradi obilice netopirjev, ki se čez zimo zatečejo vanj. Skratka precejšnja ponudba rudnikov na praktično enem mestu.

Sreda zjutraj, je bil čas za odhod proti zadnjemu - tretjemu dogodku povezanim s potapljanjem - od tod naslov mojega članka. Pot naju je vodila do 200 km oddaljenega Düsseldorfa. Namen obiska je bil seveda Boot Messe - oz. potapljaški del tega največjega sejma v Evropi. Glavni del sejma je seveda namenjen plovilom, a tri velike hale so vseeno imele pokazati marsikaj. 

Zanimivo je bilo v prvi vrsti srečati nekaj poslovnih partnerjev, s katerimi sodelujem, kot tudi potapljačev / jamarjev s katerimi se poznamo samo preko FB. Dva dni sprehajanja po sejmu in ogled skoraj vseh razstavljavcev.

Zanimivo mi je bilo, da je bilo na sejmu predstavljenih precej potapljaških šol; nekatere so seveda ponujale t.i. “cross over” opcijo za inštruktorje. 
Ogledal sem si tudi vse ponudnike rebreatherjev, ki imajo sidemount izvedbo. Njihovi razvijalci so z veseljem predstavili produkt, zanimive so seveda razne rešitve malih podjetij vzhodnega bloka. 
Vsekakor je bilo največ ponudbe potapljaških centrov za destinacije Egipt, Azija, Kanarski otoki, nekaj malega celo s sosednje Hrvaške. Med razstavljavci nisem zasledil nobenega slovenskega podjetja, a lahko, da sem spregledal.
Zanimive so bile razne kitajske rešitve potapljaške opreme, ko so na prvi pogled zelo dobre kopije posameznih delov znanih znamk. Na začetku hale so seveda postavili montažni bazen, kjer so obiskovalci lahko naredili ti. prvo podvodno izkušnjo. 
Pritegnile so tudi predstavitve podvodnih skuterjev in to več različnih evropskih proizvajalcev. 
Seveda niso manjkala znana imena potapljaške industrije, kjer je bilo mogoče videti večino njihovega proizvodnega programa v živo in poklepetati z njihovimi strokovnjaki. Vse več kvalitetne opreme prihaja s Poljske, kjer tako rekoč podjetja nastajajo čez noč. Na večino stojnicah je bilo v užitek poklepetati s lastniki o potapljanju samem. Seveda nisem pozabil pokazati nekaj fotografij našega priljubljenega Bleda in tujcem so se ob pogledu na posnetke vidno solzile oči. Ob podatkih kako smo majhni in kako zelo zanimivi se vedno začudijo. Svetovnim raziskovalcem jam, so bile zanimive tudi fotografije naše najlepše jame Suhadolca, ki je letos postala pravi boom tudi med domačimi jamskim potapljači.

Kaj hitro sta minila dva tedna potepanja, a imela sva še zadnjo nalogo pred vrnitvijo domov - pobrati PORSCHE na Nizozemskem. Zgodaj zjutraj sva se odpravila, naredila velik krog čez Nizozemsko - Belgijo - Luxemburg in pri München zavila počasi proti Sloveniji. 

Žal sva zamudila ure namenjene potapljačem v Nemo 33 v Bruslju, ki nama je bil tako rekoč na poti. Pa naslednje leto … V nedeljo zjutraj po cca. 2700 prevoženih kilometrih sva se le pojavila doma, utrujena, a zadovoljna ;)

Matjaž Repnik